Slovenska Katoliška Misija
ESSEN
Slowenische Katholische Mission
ZA  SLOVENCE  V  ŠKOFIJAH - ESSEN - AACHEN - MÜNSTER - PADERBORN





Home
Slovenske maše
Oznanila
Aktualno
Duhovno
Verski tisk
Radio / TV
Fotografije
Zgodovina
Povezave
Kažipot
Kontakt
Naši sponzorji



BINKOŠTNO SREČANJE 2017

SLOVENSKE MAŠE V LETU 2016






Obvestilo spremembe oznanil

MED NAMI POVEDANO: Nov. in december 2016 - 58/5

BINKOŠTNO SREČANJE 2016

MED NAMI POVEDANO: Marec - april 2016 - 58/2


 

MED NAMI POVEDANO: Jan. in febr. 2016 - 58/1


Blagoslovljen Božič in srečno, zdravo in uspehov polno novo leto 2016 - želimo vsem prijateljem po širnem svetu in v domovini - rojaki iz župnije Essen!

 

BINKOŠTNO SREČANJE v cerkvi in dvorani Sv. Gertrude
Rottstr. 36, 45127 Essen



 


PRIREDITVE V LETU 2014





Zahvolnica od gos. Marije Štebenc

BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ 2013

 


 

SPORED DOGODKOV V LETU 2013

Binkoštni pozdrav od g. dr. theol. Michela Dörnemanna
Leiter des Dezernates Pastoral Essen.
 

Govor Mojce Kuclar Dolinar na Binkoštnem srečanju v Essnu 2013

ZAHVALA GE. MARIJE ŠTERBENC ZA DENARNE DAROVE


Spoštovani in dragi prijatelji!

Pišem vam na praznik Obiskanja Device Marije. Ona je naša Mati in nikogar ne pušča samega.

Vedno znova se ji priporočamo za dobrotnike, ki bodo razumeli stisko tistih, ki so se iz kakršnihkoli razlogov znašli na robu socialne izključenosti.

Osebno se pogosto zalotim, da DRZNO zaupam v Njegovo ljubezen in se neprestano obračam nanj zase in za druge: »Oče naš?. Daj nam danes naš vsakdanji kruh?.«

Tako je tudi to, da ste ob vašem binkoštnem srečanju odprli svoje srce in dlan za družine Aninega sklada velika milost, za katero se zahvaljujem Bogu in seveda Vam vsem,

da ste prisluhnili naši prošnji in sv. Duhu.

Iskrena hvala vsem skupaj in vsakemu posebej, hvala za vaš veliki dar, hvala za vašo misel na domovino, hvala ker nas imate radi, hvala ker ste to kar ste: DOBRI LJUDJE.

V IMENU VSEH, KI BODO VAŠE DOBROTE DELEŽNI, SE VAM ŠE ENKRAT ISKRENO ZAHVALJUJEM IN VAS LEPO POZDRAVLJAM.


Marija Šterbenc - predsednica uprave Ustanove Anin sklad.


ESSEN: BINKOŠTNO SREČANJE 19. maja 2013 



Gospa Marija Šterbenc - ANIN SKLAD

Ca. 12.500,- evrov vsak mesec razdelimo družinam - okrog 150-tim. Glede na število otrok dobi družina od najmanj 60,- do največ 100,- evrov.  mesečno

Stroškov za delovanje (telefon, najemnina za prostor, bančni stroški, pošta, drobni material) okrog 250, evrov  mesečno Stroškov dela ni, ker nimamo zaposlenih, vsi delamo prostovoljno,

Večji stroški pa nastanejo 3 x letno, ko imamo srečanja družin.

Spomladansko srečanje družin - materinski oz. družinski dan v aprilu - strošek takega srečanja znaša okrog 5.000,- evrov.
(prehrana za ca. 700 udeležencev, ozvočenje za nastopajoče, nabava materiala za razne delavnice za otroke itd.);
Drugo srečanje je v juliju - praznujemo god sv. Ane - zavetnice družin in Aninega sklada. Tega srečanja se udeleži več družin. Okrog 900 do 1000 udeležencev.

Strošek poletnega srečanja je od 12 do 15 tisoč evrov ( za vse udeležence dva obroka hrane, strošek za bazen, strošek pijače, ozvočenje itd.)

Tretje - decembrsko srečanje pa stroškovno ni tako zahtevno, ker v decembru dobimo precej daril od podjetij in s tem obdarimo otroke, dvorano pa nam v Pionirskem domu NE zaračunajo.

Če skrajšam:

1. mesečni stroški ca. 13.000,- evrov (12x13.000 = 156.000 evrov)

2. stroški spomladanskega srečanja cca 5.000,- evrov

3.stroški poletnega srečanja v Dolenjskih Toplicah cca 13.000,- evrov

4. stroškov decembrskega srečanja pa skoraj ni.

 

V korist te dobrodelne ustanove smo namenili ves dohodek od TOMBOLE na letošnjem Binkoštnem srečanju. Kupcem srečk se zahvaljujemo za 650 evrov dobička od tombole.

Ga. Marija Šterbenc je napisala posebno zahvalo.

 

Od Urada za Slovence po svetu smo dobili 800evrov pomoči. (Honorar ansamblu - 1.250 evrov dvorana 595 evrov nem. delavke z davkom 19% - 442 evrov)




ČESTITKE NEMŠKIH ŠKOFIJ - župnik Alojzij Rajk -  40 let duhovnik

Dr. Franz - Josef Oferbeck.



Bistum Essen.



Erzbischof Hans - Josef Becker.



Generalvikar Paderborn.



Pfarrer Ludwig Kröger Aachen.



Weihbbischof Paderborn.





Pax - Bank Essen.




Vabilo - Einladung: BINKOŠTNO SREČANJE 2012


ESSEN - 29. 04. 2012

POZDRAV msgr. Dr. JANEZA ZDEŠARJA

 ESSEN 50 let

Dragi moji verniki, rojaki in rojakinje,
zelo sem si želel,  Vas,  na  ta lepi dan, ko obhajamo 50 letnico ustanovitve slovenske župnije v Essenu, osebno pozdraviti, biti v vaši družbi, in se z vami poveseliti. A starostne nadloge me ovirajo, da ne morem priti k vam.
Zato pa toliko srčneje pozdravljam:  najprej tiste, ki sem vas osebno spoznal in tiste, ki me še poznate. V veselem spominu so mi vaša dobra dela, z veseljem se spominjam lepih nedeljskih maš, porok, krstov, birmovanj, binkoštnih praznovanj in drugih prireditev.
Pozdravljam pa tudi vas vse, ki Vas ne poznam,  a sem od vaših duhovnikov, mojih sodelavcev, vsa ta leta toliko lepega slišal o vas: kako vztrajate v veri, utrjeni v krščanskem upanju in ljubezni med seboj.
»Lepo je biti Slovenec, a ne lahko!« je pred leti napisal mislec. Koliko bolj to velja za Slovenca v tujini! Vedno in povsod smo morali pričevati in zagotavljati, da smo Slovenci, in ne Jugoslovani, ali celo Slovaki.... In kako smo se veselili osvoboditve in osamosvojitve Slovenije 1991! -
Naj dodam misel: »Lepo je biti kristjan, a ne lahko«, A vendar ne pretežko! Saj je z nami Jezus sam osebno, v tem v poganskem miselnem svetu in okolju, v katerem mi vsi živimo: vsako nedeljo je med nami pri maši, naša hrana in pijača. Pri njem dobivamo moč za kristjana vredno življenje, tudi v starosti, trpljenju, boleznih, osamelosti. - In naše zemsko pričevanje za Jezusa prinaša večno življenje!Ostanite zvesti do konca!
»Milost in mir Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi!«

To vam iz srca želi vaš nekdanji župnik Janez Zdešar.

 


BINKOŠTNO SREČANJE: PRIDIGA g. PETRIČA

Spoštovani častni gostje, posebno državni sekretar gospod Zorko Pelikan, sehr geehrte Herr Prelat dr. Tolksdorf und alle Deutsch sprachige Freunde, dragi gospod župnik Lojze, cenjeni rojaki in župljani, današnji slavljenci!
Te Deum laudamus ? Tebe, Boga,  hvalimo. ? Te besede nam prihajajo najprej na ustnice, ko slavimo 50. obletnico ustanovitve vaše župnijske skupnosti v Severnem Porenju - Vestafiliji, in to bomo z veseljem tudi zapeli ob koncu današnjega slavja. Hvaležno se ta trenutek oziramo na vse, ki so postavljali temelje tega, česar se veselimo danes in nam je v ponos. Tu je veliko posameznikov, ki sicer počasi tonejo v pozabo zgodovinskega spomina (kot je zapisal pesnik Župančič: Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestafiliji so nam izginili, več ne doseže jih naše oko), a brez njih naše praznovanje ne bi imelo takega sijaja, če jim ne bi namenili hvaležne misli in molitve. Nekateri so prestopili prag večnosti, drugi so se vrnili v domovino, tretji pa so med nami in jih bodo zagotovo omenili nekateri govorniki. Meni pa dovolite, da pri tej maši imenujem vsaj vaše dušne pastirje: dr. Janeza Zdešarja, pokojnega Ivana Ivka, Cirila Turka, Pavla Uršiča, msgr. Janeza Puclja, pokojnega Lojzeta Zaplotnika in zdaj požrtvovalnega Lojzeta Rajka ter seveda diakona Stanka Čeplaka. Vsak izmed njih je namreč med vami pustil nekaj svojih življenjskih moči, delček svojega srca, in vas zaznamoval do današnjega dne. Delovanje povojne slovenske skupnosti je zaznamoval spomin na tiste rojake, ki so se sem priselili že ob koncu 19. stoletja in pustili lepe sledi na tem prostoru. Tu so našli tudi skrb in pozornost Cerkve. Ne moremo pozabiti duhovnikov, kot so bili Becker, Tensundern in Hogenkotter, ki so se celo naučili slovenskega jezika, da bi bili blizu našim ljudem. Druga svetovna vojna je tu naredila močan rez in prvi rojaki, ki ste prihajali sem, ste se srečevali s težavami kakor vsakdo, ki pride na tuje.
Problemov, kot je zapisal gospod Ciril Turk, ni manjkalo: nemškega jezika mnogi niso znali, mladi fantje so pogrešali poznanstva iz domovine, prihajalo je do napetosti z oblastmi in delodajalci, pa tudi do medsebojnih trenj; domače »jugo-oblasti« so se ljudje bali, ker jim je povzročala težave in jih razdvajala. Toda večina je s seboj prinesla posebno doto: vero. Ta jim je pomagala prebroditi tudi težave, ki so se sprva zdele prevelike. Prvi essenski škof dr. Franc Hengsbach jih je sprejel in iz tega srečanja je nastalo organizirano delo slovenskih duhovnikov, ki je prineslo cvetočo krščansko in slovensko skupnost v Severnem Porenju in Vestafiliji: maše na različnih krajih (devetih), poroke, krste, romanja (posebej v Kevelaer), družabna srečanja po mašah, predavanja, kulturne prireditve, plese, pevske zbore, slovenske tečaje in šole, pa tudi npr. priljubljene duhovne vaje (Baasem) ? Kako cvetoča so bila vsa ta leta! Vse to je vaša zasluga in izraz vaše močne vere, domoljubja, pa tudi življenjske moči. Ob vsem tem so bili z vami vaši dušni pastirji, ne pozabite na to! Skupaj z njimi ste ustvarjali slovensko Cerkev v malem in izjemno obogatili tudi mozaik življenja Cerkve v Nemčiji.
Danes so binkošti, rojstni dan Cerkve. Tiste Cerkve, ki je varno zavetje za vsakogar izmed nas. S krstom smo bili včlenjeni v to veliko občestvo, ki presega meje stvarnega in nas povezuje z večnostjo. Na binkoštni dan se je izpolnila Jezusova obljuba. Poslal je Očetovega Duha, resnični ogenj, ki preobrazi posameznika in skupnost. On napolni verne, jih odpira drugega drugemu in jih preustvarja v »eno srce in eno dušo«. Ta dan stopa pred nas resnica: Sveti Duh deluje, prinaša Življenje, je vir žive vode, ki ga je Jezus obljubil ob srečanju s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku: vir, ki v nas teče v večno življenje. Z močjo evangelija krepi Cerkev, jo neprenehoma prenavlja in vodi do zedinjenja z Ženinom. Vsa naša še tako velikodušna in iskrena prizadevanja brez tega ognja ne pomenijo nič. Prav on namreč očiščuje človekovo notranjost in ustvarja novo srce. V tem je neizčrpen pomen in moč binkoštne skrivnosti. Zato danes obnavljamo svojo vero, kot bomo molili tudi mi: »Verujem v Svetega Duha, ki oživlja«.
Danes pa je prvič v vsej zgodovini človeštvo izgubilo ta življenjski pogum na vseh ravneh. Naša civilizacija je uzakonila splav in ponekod tudi že evtanazijo. Na začetku in v večeru življenja nam je zmanjkalo poguma in zanosa. Zdi se, kot da se hočemo obsoditi na smrt kar sami. Omeniti pa moramo še tretjo žalostno stvar: samomore. Ob standardu in napredku, ki smo ga dosegli, nismo sposobni volje do življenja. Morda je razlog v naši duhovni izpraznjenosti. Današnjemu človeku, ki potuje z letali, se vozi z avtomobili, telefonira na vse konce sveta in lahko po televiziji ter z računalnikom vsak trenutek vse izve, ni nobena stvar več sveta. Zdi se, da ne potrebuje Boga in noče biti odvisen od njega, zato ga zanika. Še več: ne ljubi življenja. Poglejte: v vseh državah razvitega sveta rodnost pada. Današnji praznik nas spodbuja: Bog ljubi življenje, če torej zaupamo vanj, nas ne sme biti strah življenja!
Bratje in sestre! Sveti Duh, ki je oživljal vaše župnijsko občestvo 50 let, naj ga vodi v novo petdesetletje; naj naklanja predvsem mladim moči, da na trdnih temeljih, ki so jih postavili starši, zidajo svoje življenje, ker so prejeli najdragocenejšo doto. Gre za ohranjanje krščanskega upanja v družbi, ki jo vse bolj obvladuje brezbrižni individualizem brez idealov, kot je zapisal škof dr. Peter Štumpf v vašem župnijskem listu. Pa še na nekaj ne pozabite: na tisto, po čemer ste drugačni ? to je zvestoba dednim častem. Čeprav živite v nemškem okolju, čeprav soustvarjate njegovo misel in kulturo, ste vendar kristjani in Slovenci. Ne ustavljajte se pri zemeljskih danostih, ampak segajte kot Slovenci više in dlje: do nebeškega kraljestva. Neizmerno zaupajte v Boga in njegovo milost, bodite pogumni, ljubite življenje.  »Usoda človeštva je položena v roke tistih, ki bodo znali prihodnjim rodovom posredovati nagibe za življenje in za upanje,« nas uči papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici o ljubezni. To smo mi. Nam je položena v roke usoda naše prihodnosti. Zato nam ne sme biti vseeno, kdo kroji javno mnenje in kakšna sredstva pri tem uporablja. Kristjani nikakor ne smemo stati ob robu dogajanja, ampak moramo sooblikovati novo podobo sveta, saj je Jezus zahteven: mi smo sol zemlje in luč sveta, ne kdo drug. Skrbite za zdrave družine in zdravo vzgojo svojih otrok! Zdravo krščansko življenje prinaša mirne in srečne družine brez alkohola in nasilja. Zdrava družba je družba srečnih ljudi, za to družbo delamo in zanjo živimo ? kot Slovenci in kristjani.
Amen.


Slovenska župnija v Essnu


Gospod Lojze Beneluški je pri nas v Essnu!
Lojze Beneluški-tako se hudomušno podpisuje slovenski izseljenski duhovnik Lojze Raik,ki že deseto leto skrbi za Slovence v Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. Skrbi tako za ljudi kot tudi za župnišča, cerkve, pastoralne centre ... Ko se pripelje na katero izmed svojih>postojank< v Bruslju in Eisdnu, brž prične preverjati, kako je z elertrično in vodovodno napeljavo, odtoki, ali je kdo zalil rože v kapeli ... v vsakdanjem življenju tako ne utegne razmišljati, kako lepo je v Sloveniji. >>Kot duhovnik sem se vživel tukaj, tukajšnji ljudje so moj dom, moja domovina. Za duhovnika je tako: kamor ga pošlje škof, tam naj bo njegovo srce, >> je zatrdil.

Lojze Raik je duhovnik od leta 1971, 25 let je preživel kot kaplan(ribnica, Šentjernej, Moravče, Prddvor) in župnik v Starem trguob Kolpi in v župniji Jarše, leta 1996 pa je postal duhovnik za Slovenske izseljence v Beneluksu. Odkar je duhvnik, poleg pastoralnega dela opravlja tudi veliko obnovitvenih in gradbenih del na cerkvenih stavbah.>>Sem take vrste človek, da se lotim vsakega dela.Rekel sem si: če so moški, ki nima niti osnovne šole, nauči zidati, zakaj se pa nebi jaz, ki ima fakulteto! Nabavil sem si nekaj orodja in poskusil.<< V Starem trgu ob kolpi je obnovil pet cerkva od desetih, ki so bile neuporabne, v jaršah je končal izgradnjo župnijskega doma. >>Kar se je naredilo na stabah, to ostane - v slavo božjo in v veselje božjega ljudstva.<<

Ko se je vozil iz Slovenije v Belgijo, se mu je zdelo, da je v nekem trenutku prestopil most, ki se je za njim porušil, je povedal.>>Že takoj, ko sem izvedel, da je moja ponudba za belgijo sprejeta, sem molil za ljudi, jih srejel invzljubil, preden sem jih spoznal. Ko sem prišel, sem videl, da se nisem zmotil v oceni, da so to zelo dobri ljudje, prijazni in gostoljubni.<<

Lojze je prišel k Slovencem, ki so se izselili na Nizosemsko in v Belgijo po prvi svetovni vojni zaradi dela v rudnikih, in k njihovim potomcem, pa tudi k tistim, ki so na Zahod pribežali v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Seveda pa so slovenske skupnosti vedno manjše. Zlasti mlajši ljudje so se že skoraj utopili v okolje in kulturo, med pogovorom hitro preidejo v francoščino ali nizozemščino. Zoto so slovenske maše s slovenskim petjem in spodbujanjem kulturnega dogajanj v slovenščini toko pomembne.

Slovenske skupnosti v Beneluksu se pomlajajo tudi s Slovenci, zaposlenimi v evropskih ustanovah v Bruslju in Luksemburgu. Prav v slednjem so mesečne slovenske maše šele dobro uvedli, pa so že oblikovali majhno skupnost Slovencev vseh izseljenskih generacij. Če bi računali vsakič, ko gre maševat v Luksemburg, kadar jih je kar malo, za vsakega navzočega prevozi iz Bruslja in nazaj petdeset(skupaj 420) kilometrov, je rekel Lojze. >>Ampak pri teh obiskih je treba pozabiti računanje. Tam doživim njihovo veselje, saj pridejo k slovenski maši s polnih srcem in z vso dušo. Tega ne moeš seštevati ali množiti, ampak lahko rečeš le: Hvala Bogu, da se tukaj.<<

Tri leta je poleg skrbi za slovenske izseljence župnikoval tudi v federaciji flamskih župnij Eisden Dorp, Vucht ,Leut, Meeswijk. Tudi jeziki mu namreč nikoli niso predstavljali težave: že iz mladih let zna angleško, nemško, francosko in italijansko, že nekaj dni po prihodu v Belgijo pa se je prijavil tudi na večerni tečaj nizozemščine. >>Vedel sem, da se je tega čim prej naučiti. Učil sem se ves čas: med vožnjo, msd delom, med spehodi ...<< Iz prvega letnika so ga takoj poslali kar v četrti, diplomo pa je na mesto v petih letih dobil že v treh. Kvalificiral se je tudi kot zapriseženi prevajalec in tolmač za nizozemščino in slovenski ter srbohrvaški jezik.

Med njegovim pestrim delovnikom ga slovenska Cerkev vedno in povsod spremlja prek programa radia Ognjišče. Slovenske radijske valove prejemo namreč prek satelita, poseben sprejemnik s premičnimi zvočniki pa mu omogoča, da program spremlja tudi na vrtu ali v delavnici. Toko obiskalec v njegovi hiši nikoli nima občutka, da je daleč od doma.

>>Svojo srečo vidim v tem, da z veseljem služim ljudem in Cerkvi v duhovništvu, da jim pomagam v odkrivanju smisla življenja. Ne vem, koliko s svojim zgledom zares kažem veselo služenje Bogu in življenje po evangeliju. Vem pa, da so bili najlepši trenutki takrat, ko sem znal reči: Za tebe, gospod. Njegovo poslanstvo ostaje enako že od priprave na duhovništvo naprej: ><< je rekel.

Seveda je domovina vedno draga, ta se ne pozabi, je dejal. Za Slovenijo bi naredil vse, kar bi se dalo, da bi bila spoštovana, lepo predstavljena ... In četudi po tihem sanja o odmaknjeni fari, >>kamor mladi gospodje nočejo<<,kjer bi prebral vse, kar je zamudil zaradi obilice drugega dela, se mu s septembrom že obeta nov izziv: pastoralna skrb za več tisoč izseljenih Slovencev v štirih ali petih škofijah Essen v Nemčiji.

Dragi gospod Lojze, z veseljem smo Vas sprejeli
in Vam želimo obilo zdravja in božjega
blagoslova.
 
 

 

Veselje Slovencev imamo Kardinala

Veselje Slovencev doma in po svetu

Danes, v sredo, 22. februarja 2006, je papež Benedikt XVI. med splošno avdienco imenoval nove kardinale, med njimi tudi nadškofa msgr. dr. Franca Rodeta, prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja. V Cerkvi na Slovenskem smo imenovanja veseli in novemu kardinalu prefektu Rodetu iskreno čestitamo!

Življenjepis

nadškofa msgr. dr. Franca Rodeta, prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja


Nadškof msgr. dr. Franc Rode, prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani in je doma z Rodice pri Domžalah. Očetu Andreju in materi Frančiški, rojeni Breznik (sestra znanega jezikoslovca Antona Breznika, avtorja Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa), se je rodilo sedem otrok, pet sinov in dve hčeri, od katerih jih danes živi šepet.

Franc je šolo najprej obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah, maja 1945 pa je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo, tako da je šolanje nadaljeval najprej v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova izselila v Argentino, kjer je sin Franc v Buenos Airesu nadaljeval šolanje, leta 1952 pa je stopil v misijonsko družbo(lazaristi).

V bogoslovje je vstopil v Buenos Airesu: Študijska pot pa ga je nato prek Rima pripeljala v Pariz, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta kasneje je v francoski prestolnici doktoriral iz bogoslovja ? v tem času je bil duhovni pomočnik v domu upokojencev v bližini Pariza ? in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano, kjer je postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov ? pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov ? hkrati pa je začel predavati na Teološki fakulteti: najprej francoščino, nato pa tudi praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. V tem obdobju se je posvečal publicistični dejavnosti: veliko je objavljal v tedniku Družina, v Bogoslovnem vestniku, glasilu Teološke fakultete, reviji Znamenje, pri kateri je bil tudi prvi urednik, in pri Mohorjevi družbi. Mnogi se ga iz tega obdobja spomnijo kot predavatelja na teoloških tečajih, kjer se je v kritičnih nastopih loteval širših družbenih vprašanj, kar je imelo odziv tudi pri tedanjih oblasteh.

Po šestnajstih letih bivanja v domovini ga je pot ponovno zanesla v tujino, v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem Tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za novega ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo. V tem času je veliko predaval in objavljal predvsem v Franciji, pa tudi v Sloveniji. V slovenščini so v tem obdobju med drugim izšla njegova dela Mesec dni na rdečem otoku, Uvod v moderni ateizem, Ožarjeno bivanje, Živa verstva, skupaj z dr. Antonom Stresom je izdal Kriterij krščanstva v pluralistični družbi, posebej odmevni pa sta bili njegovi knjigi Spomin, zvest načrt Cerkve na Slovenskem in Za čast dežele.

5. marca 1997 je papež Janez Pavel II. dr. Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Kmalu po tem, ko je 7. aprila istega leta v upravo prevzel škofijo, je bil izbran tudi za predsednika Slovenske škofovske konference. V času opravljanja škofovske službe v Ljubljani je veliko pozornosti posvetil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo. Po njegovem prizadevanju je bil 14. decembra 2001 podpisan Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Njegov čas je zaznamoval tudi sklic in potek prve vseslovenske sinode (plenarnega zbora 1997?2000). Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem je bil slovesno razglašen na Brezjah 18. maja 2002. Iz tega obdobja velja omeniti tudi knjigo Stati in obstati, ki je pri založbi Družina izšla leta 2001.

Na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2004, je papež Janez Pavel II. dotedanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval za prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. Od 26. februarja 2005 je prefekt Rode tudi član Kongregacije za škofe, ki je med drugim pristojna za imenovanje novih škofov ter usmerjanje dela škofovskih konferenc.
Prefekt Rode je nosilec mnogih visokih odlikovanj: pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa ga je francoski predsednik Jacques Chirac imenoval za viteza državnega reda za zasluge, leta 2005 pa za častnika častne legije. Ameriška univerza St. John's University pa mu je poleti 2005 podelila naziv častnega doktorja.


Žalostno sporočilo.
Sporočamo vsem žalostno novico,
da je 25.11.2005 umrl naš dušni pastir Alojzij Zaplotnik.
Po dolgi bolezni je mirno pri popolni zavesti sprejel zakrament bolniškega maziljenja.
Le nekaj trenutkov zatem je odšel k svojemu Stvarniku in Gospodu po večno plačilo.

Verniki smo žalostni, ker smo izgubili dobrega pastirja in prijatelja. Hvaležni pa smo Bogu, da smo ga imeli. Bolečina izgube ja velika, a tolaži nas vera, da je pristal v usmiljenih božjih rokah.

Prosimo vse, ki ste ga poznali, spominjajte se ga v vaših molitvah.

Od pokojnega župnika smo se v Essnu poslovili 30.11.2005 ob 11:00 uri pri Sv. maši.

Pokopan pa bo v domači slovenski zemlji, ki jo je ljubil.

V imenu faranov diakon Stanko

<< Aktualno





Wort Gottes

Gottesdienste

Links

Kontakt